11.4 Naročanje arhitekturnih in inženirskih storitev
Odvetnica Miriam Seliškar
Izhodišče članka je določilo petega odstavka 84. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15, 14/18, 121/21, 10/22, 74/22 – odl. US, 100/22 – ZNUZSZS, 28/23 in 88/23 – ZOPNN-F; v nadaljnjem besedilu: ZJN-3), ki določa: »Za oddajo javnega naročila storitve izdelave računalniških programov, arhitekturnih in inženirskih storitev ter prevajalskih in svetovalnih storitev naročnik ne sme uporabiti zgolj cene [poudarila avtorica] kot edinega merila za oddajo javnega naročila. Pri javnem naročanju storitev iz prvega odstavka 67.a člena tega zakona naročnik naroča te storitve upoštevaje socialno odgovorno javno naročanje z vključitvijo meril, ki se nanašajo na socialne vidike.«
ZJN-3 dopušča, da je cena edino merilo pri tistih javnih naročilih, kjer je to smiselno in kjer pričakovana/zahtevana kakovost blaga (ali storitve) med posameznimi ponudniki niti ne more pretirano odstopati. Cena kot edino merilo je bila v preteklih letih močno kritizirana in res je, pri nekaterih javnih naročilih bi naročniki morali poleg ponudbene cene zahtevati še kakšne dodatne »okoliščine«, na temelju katerih bi izbrali dejansko najprimernejšega, pa četudi ne najcenejšega, ponudnika – izvajalca storitev. Vsebinska opredelitev drugih meril (poleg cene) se je počasi, a zanesljivo, uveljavljala in ni več predstavljala le nepotrebne zahteve zakonodajalca, pač pa so naročniki prepoznali dodano vrednost pri izbiri ekonomsko najugodnejše ponudbe.
V prvem odstavku citirano določilo nalaga naročnikom ob naročanju izdelave računalniških programov, arhitekturnih in inženirskih storitve ter prevajalskih in svetovalnih…
