Uvodna pojasnila Direktive 2014/24/EU

(1)

Oddaja javnih naročil, ki jo izvedejo organi držav članic ali se izvede v njihovem imenu, mora biti v skladu z načeli Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti z načeli prostega pretoka blaga, svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev ter načeli, ki izhajajo iz njih, kot so načela enake obravnave, nediskriminacije, vzajemnega priznavanja, sorazmernosti in transparentnosti. Vendar bi bilo treba za javna naročila nad določeno vrednostjo pripraviti določbe o uskladitvi nacionalnih postopkov javnega naročanja, da se zagotovita dejanski učinek teh načel in odprtost javnih naročil za konkurenco.

(2)

Javna naročila imajo ključno vlogo pri strategiji Evropa 2020, določeni v Sporočilu Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020, strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (v nadaljnjem besedilu: strategija Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast), saj gre za enega od tržnih instrumentov, ki jih je treba uporabiti za doseganje pametne, trajnostne in vključujoče rasti ob hkratnem zagotavljanju najučinkovitejše rabe javnih sredstev. V ta namen bi bilo treba pregledati in posodobiti pravila o javnem naročanju, sprejeta v skladu z Direktivo 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( Direktiva 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (UL L 134, 30.4.2004, str. 1).) in Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL L 134, 30.4.2004, str. 114).), da bi povečali učinkovitost javne porabe, olajšali predvsem sodelovanje malih in srednjih podjetij (MSP) pri javnih naročilih, naročnikom pa omogočili boljšo uporabo javnih naročil v podporo skupnim družbenim ciljem. Treba je tudi pojasniti osnovne pojme in koncepte, da bi zagotovili pravno varnost in upoštevali nekatere vidike povezane in uveljavljene sodne prakse Sodišča Evropske unije.

(3)

Pri izvajanju te direktive bi bilo treba upoštevati Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov ( Odobrena s Sklepom Sveta 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009 o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s strani Evropske skupnosti (UL L 23, 27.1.2010, str. 35).), zlasti pri izbiri komunikacijskih sredstev, v zvezi s tehničnimi specifikacijami, merili za oddajo javnega naročila in pogoji za izvedbo javnega naročila.

(4)

Zaradi vse bolj različnih oblik javnih ukrepov je treba jasneje opredeliti pojem javnega naročila. To pojasnilo pa ne bi smelo razširiti področja uporabe te direktive glede na področje uporabe Direktive 2004/18/ES. Cilj pravil Unije o javnem naročanju ni zajeti vse oblike javnih izdatkov, temveč samo tiste, katerih cilj je pridobitev gradenj, blaga ali storitev za plačilo prek javnega naročila. Pojasniti bi bilo treba, da bi se morala pri takšnih pridobitvah gradenj, blaga ali storitev uporabljati ta direktiva, ne glede na to, ali se izvedejo z nakupom, lizingom ali drugimi pogodbenimi oblikami.

Pojem pridobitve bi bilo treba razumeti v širšem smislu pridobitve koristi od zadevnih gradenj, blaga ali storitev, pri čemer ni nujen prenos lastništva na javne naročnike. Poleg tega pravila o javnem naročanju ponavadi ne veljajo za financiranje dejavnosti – zlasti prek nepovratnih sredstev – ki je pogosto povezano z obveznostjo vračila prejetih zneskov, če se ne porabijo za predvidene namene. Podobno tudi primerov, ko se vsem gospodarskim subjektom, ki izpolnjujejo določene pogoje, brez kakršne koli selektivnosti – na primer sistema potrošniške izbire ali storitvenih bonov – dovoli opravljanje neke naloge, ne bi smeli razumeti kot oddaje naročil, temveč le kot sisteme dovoljenj (na primer licence za zdravila ali zdravstvene storitve).

(5)

Opozoriti bi bilo treba, da nobena določba v tej direktivi držav članic ne zavezuje, da storitve, ki jih želijo opravljati same ali jih organizirati drugače kot v obliki javnih naročil v smislu te direktive, oddajo v podizvajanje ali njihovo izvajanje prenesejo na zunanje izvajalce. Opravljanje storitev na podlagi zakonov, predpisov ali pogodb o zaposlitvi ne bi smelo biti zajeto. V nekaterih državah članicah bi lahko to na primer veljalo za nekatere upravne storitve in storitve za javno upravo, kot so storitve izvršilnih in zakonodajnih služb, ali za opravljanje nekaterih storitev za skupnost, kot so storitve na področju zunanjih zadev ali pravosodja ali storitve obveznega socialnega zavarovanja.

(6)

Obenem je primerno opozoriti, da ta direktiva ne bi smela posegati v zakonodajo držav članic o socialni varnosti. Prav tako ne bi smela obravnavati liberalizacije storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so pridržane za osebe javnega ali zasebnega prava, niti privatizacije oseb javnega prava, ki opravljajo storitve.

Prav tako bi bilo treba opozoriti, da lahko države članice opravljanje obveznih socialnih storitev ali drugih storitev, kot so poštne storitve, organizirajo kot opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, kot opravljanje negospodarskih storitev splošnega pomena ali kot kombinacijo obeh. Primerno je pojasniti, da negospodarske storitve splošnega pomena ne bi smele spadati v področje uporabe te direktive.

(7)

Nazadnje bi bilo treba opozoriti, da ta direktiva ne posega v možnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, da v skladu s pravom Unije pri izpolnjevanju svojih ciljev javne politike opredelijo storitve splošnega gospodarskega pomena, njihov obseg in značilnosti storitve, ki se opravlja, vključno s kakršnimi koli pogoji glede kakovosti storitve. Ta direktiva prav tako ne bi smela posegati v pristojnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, da v skladu s členom 14 PDEU in Protokolom (št. 26) o storitvah splošnega pomena, ki je priložen PDEU in Pogodbi o Evropski uniji (PEU), opravljajo, naročajo in financirajo storitve splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega ta direktiva ne obravnava financiranja storitev splošnega gospodarskega pomena ali sistemov pomoči, ki jih v skladu s pravili Unije o konkurenci dodelijo države članice, zlasti na socialnem področju.

(8)

Javno naročilo bi se moralo šteti za javno naročilo gradenj le, če njegov predmet izrecno zajema izvedbo dejavnosti s seznama v Prilogi II, čeprav javno naročilo zajema tudi opravljanje drugih storitev, potrebnih za izvedbo teh dejavnosti. Javna naročila storitev, zlasti na področju gospodarjenja z nepremičninami, lahko v nekaterih primerih vključujejo gradnje. Če so te gradnje priložnostne glede na osnovni predmet javnega naročila in so torej njegova morebitna posledica ali dopolnitev, pa se zaradi dejstva, da so te gradnje vključene v javno naročilo, javno naročilo storitev ne more opredeliti kot javno naročilo gradenj.

Zaradi raznolikosti javnih naročil gradenj bi morali javni naročniki imeti možnost določiti, da se javna naročila projektiranja in izvedbe gradenj oddajo bodisi ločeno bodisi skupaj. Namen te direktive ni predpisati skupnega ali ločenega oddajanja javnih naročil.

(9)

Za izvedbo gradnje, ki ustreza zahtevam javnega naročnika, je potrebno, da je zadevni javni naročnik sprejel ukrepe za opredelitev vrste gradnje ali da je vsaj odločilno vplival na njeno projektiranje. Naročilo bi moralo biti uvrščeno med naročila gradnje, ne glede na to, ali izvajalec celotno gradnjo ali del gradnje izvede sam oziroma zagotovi, da se izvede kako drugače, če izvajalca neposredno ali posredno zavezuje pravno zavezujoča obveznost dokončanja gradnje.

(10)

Sodišče Evropske unije je v svoji sodni praksi večkrat preučilo pojma „javni naročniki“ in zlasti „osebe javnega prava“. V pojasnilo, da bi moralo področje uporabe te direktive, kar zadeva osebno veljavnost, ostati nespremenjeno, je primerno obdržati opredelitev, na katero se je oprlo Sodišče, in vključiti nekatera pojasnila iz navedene sodne prakse kot ključ za razumevanje opredelitev samih, pri čemer ni namen spreminjati razumevanje pojma, kakor je podrobno opredeljen v sodni praksi. V ta namen bi bilo treba pojasniti, da se oseba, ki deluje v običajnih tržnih pogojih in si prizadeva za dobiček ter nosi izgube, ki izhajajo iz opravljanja njene dejavnosti, ne bi smela šteti za „osebo javnega prava“, saj se lahko šteje, da so potrebe splošnega interesa, za katerih izpolnjevanje je bila ustanovljena ali zadolžena, industrijske ali poslovne narave.

Podobno je bil v sodni praksi preučen tudi pogoj glede izvora financiranja zadevne osebe, s katero se je med drugim pojasnilo, da „pretežno“ financiranje pomeni več kot polovično in da so lahko del takega financiranja plačila uporabnikov, ki so določena, izračunana in prejeta v skladu s pravili javnega prava.

(11)

V primeru mešanih javnih naročil bi bilo treba veljavna pravila določiti glede na glavni predmet naročila, če so različni sestavni deli naročila objektivno neločljivi. Zato bi bilo treba pojasniti, kako naj bi javni naročniki presodili, ali so različni deli ločljivi ali ne. Tako pojasnilo bi moralo temeljiti na zadevni sodni praksi Sodišča Evropske unije.

Ločljivost ali neločljivost različnih delov bi se morala določiti za vsak primer posebej, pri čemer izraženi ali domnevni nameni javnega naročnika, da se različni vidiki, ki sestavljajo mešano javno naročilo, obravnavajo kot neločljivi, ne bi smeli zadostovati, temveč bi jih bilo treba podpreti z objektivnimi dokazi, ki bi te namene lahko upravičili in bi lahko potrdili potrebo po sklenitvi ene pogodbe o izvedbi javnega naročila. Taka upravičena potreba po sklenitvi ene pogodbe o izvedbi javnega naročila bi lahko bila denimo prisotna v primeru gradnje ene same stavbe, del katere bi neposredno uporabljal zadevni javni naročnik, z drugim delom pa se bi upravljalo na podlagi koncesije, na primer za zagotavljanje javnih parkirnih mest. Pojasniti bi bilo treba, da se potreba po sklenitvi ene pogodbe o izvedbi javnega naročila lahko pojavi zaradi razlogov tehnične in gospodarske narave.

(12)

Pri mešanih javnih naročilih, ki jih je mogoče ločiti, imajo javni naročniki vedno možnost, da za posamezne dele mešanega javnega naročila oddajo ločena naročila; v tem primeru bi morale biti določbe, ki bi se uporabljale za vsak posamezni del, določene izključno na podlagi značilnosti zadevnega naročila. Če pa se javni naročniki odločijo v naročilo vključiti druge elemente – ne glede na njihovo vrednost in ne glede na pravno ureditev, ki bi sicer veljala za te dodane elemente –, bi moralo biti vodilno načelo naslednje: v primeru, da bi bilo treba naročilo, če bi se oddalo kot enotno, oddati na podlagi določb te direktive, bi se morala ta direktiva še naprej uporabljati za celotno mešano javno naročilo.

(13)

Vendar bi bilo treba predpisati posebne določbe za mešana javna naročila, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike oziroma dele, ki ne spadajo v področje uporabe PDEU. V takih primerih bi bilo treba omogočiti, da se ta direktiva ne uporablja, a pod pogojem, da oddajo enotne pogodbe o izvedbi javnega naročila upravičujejo objektivni razlogi in da odločitev o oddaji enotne pogodbe o izvedbi javnega naročila ni sprejeta z namenom izključitve naročil iz uporabe te direktive ali Direktive 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES (UL L 216, 20.8.2009, str. 76).). Pojasniti bi bilo treba, da javnim naročnikom ne bi smeli onemogočiti, da za nekatera mešana javna naročila izberejo uporabo te direktive namesto Direktive 2009/81/ES.

(14)

Pojasniti bi bilo treba, da bi morali pojem „gospodarski subjekt“ razlagati dovolj široko, da bi zajemal katero koli osebo in/ali subjekt, ki na trgu ponuja izvedbo gradenj, dobavo blaga ali opravljanje storitev, ne glede na to, v kateri pravni obliki se ta oseba in/ali subjekt odloči delovati. Pojem „gospodarski subjekt“ bi torej moral zajemati podjetja, podružnice, hčerinske družbe, partnerstva, zadruge, družbe z omejeno odgovornostjo, javne ali zasebne univerze in druge oblike subjektov, ki niso fizične osebe, ne glede na to, ali gre v vseh okoliščinah za „pravne osebe“ ali ne.

(15)

Pojasniti bi bilo treba, da skupine gospodarskih subjektov, tudi če obstajajo v obliki začasnih združenj, lahko sodelujejo v postopkih javnega naročanja, ne da bi za to morale prevzeti določeno pravno obliko. Če je to potrebno, se določena oblika lahko zahteva ob oddaji naročil takšnim skupinam, na primer v primeru, ko se zahteva solidarna odgovornost.

Pojasniti bi bilo treba tudi, da bi morali javnim naročnikom omogočiti, da izrecno določijo, kako naj bi skupine gospodarskih subjektov izpolnile zahteve v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem iz te direktive ali pogoje glede tehnične in strokovne sposobnosti, ki jih morajo izpolniti gospodarski subjekti, ki sodelujejo samostojno.

Za izvajanje javnih naročil s strani skupin gospodarskih subjektov utegne biti potrebno določiti pogoje, ki jih posameznim udeležencem ni treba izpolnjevati. Takšni pogoji, ki bi jih morali upravičevati objektivni razlogi in bi morali biti sorazmerni, bi lahko na primer zajemali zahtevo po imenovanju skupnega predstavnika ali vodilnega partnerja za namene postopka javnega naročanja ali zahtevo po informacijah o njihovi sestavi.

(16)

Javni naročniki bi morali uporabiti vsa razpoložljiva sredstva, ki jih imajo po nacionalnem pravu na voljo za preprečevanje izkrivljanj pri izvajanju postopkov javnega naročanja, ki izvirajo iz nasprotij interesov. To bi lahko zajemalo postopke za preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje nasprotij interesov.

(17)

S Sklepom Sveta 94/800/ES (Sklep Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994) v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (UL L 336, 23.12.1994, str. 1).) je bil odobren zlasti Sporazum Svetovne trgovinske organizacije o vladnih naročilih (v nadaljnjem besedilu: Sporazum GPA). Cilj Sporazuma GPA je vzpostaviti večstranski okvir uravnoteženih pravic in obveznosti glede javnih naročil, da bi dosegli liberalizacijo in rast svetovne trgovine. Pri naročilih, zajetih v prilogah 1, 2, 4 in 5 ter v splošnih pripombah k Dodatku I (v zvezi z Evropsko unijo) k Sporazumu GPA in drugih zadevnih mednarodnih sporazumih, ki zavezujejo Unijo, bi morali javni naročniki obveznosti iz teh sporazumov izpolnjevati tako, da bi to direktivo uporabljali za gospodarske subjekte tretjih držav, ki so podpisnice teh sporazumov.

(18)

Sporazum GPA se uporablja za naročila nad mejnimi vrednostmi, določenimi v Sporazumu GPA in izraženimi kot posebne pravice črpanja. Mejne vrednosti iz te direktive bi bilo treba uskladiti, da bodo ustrezale enakovrednim mejnim vrednostim iz Sporazuma GPA, izraženim v eurih. Treba bi bilo tudi določiti redne revizije mejnih vrednosti, izraženih v eurih, da se z navadno matematično operacijo prilagodijo morebitnim spremembam vrednosti eura glede na te posebne pravice črpanja. Poleg omenjenih rednih matematičnih prilagoditev bi bilo treba v naslednjem krogu pogajanj preučiti možnost zvišanja mejnih vrednosti iz Sporazuma GPA.

(19)

Pojasniti bi bilo treba, da se morajo za ocenitev vrednosti javnega naročila upoštevati vsi prihodki, ne glede na to, ali izvirajo od javnega naročnika ali od tretjih oseb. Pojasniti bi bilo treba tudi, da naj bi za namen ocene mejnih vrednosti pojem podobnega blaga razumeli kot proizvode, ki so namenjeni isti ali podobni uporabi, kot na primer dobava različnih vrst živil ali raznih kosov pisarniškega pohištva. Običajno bi gospodarski subjekt, dejaven na zadevnem področju, tako blago verjetno dobavljal v okviru svojega normalnega nabora proizvodov.

(20)

Za namene ocenjevanja vrednosti določenega javnega naročila bi bilo treba pojasniti, da lahko ocena vrednosti temelji na razdelitvi javnih naročil zgolj v primeru, ko to upravičujejo objektivni razlogi. Lahko bi bilo na primer upravičeno, da se vrednosti javnih naročil ocenijo na ravni ločene organizacijske enote javnega naročnika, kot so na primer šole ali vrtci, če je zadevna enota samostojno odgovorna za svoje javno naročilo. To je mogoče domnevati, kadar ločena organizacijska enota samostojno vodi postopke javnega naročanja in sprejema odločitve o nakupu, razpolaga z ločeno proračunsko vrstico za zadevna javna naročila ter samostojno sklene pogodbo o izvedbi javnega naročila, ki ga financira iz proračuna, s katerim razpolaga. Razdelitev ni upravičena, če javni naročnik naročanje zgolj decentralizirano organizira.

(21)

Javna naročila, ki jih oddajo javni naročniki iz vodnega, energetskega in prometnega sektorja ter sektorja poštnih storitev in zadevajo navedene dejavnosti, so zajeta v Direktivi 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES (glej stran 243 tega Uradnega lista).) . Vendar pa naročila, ki jih javni naročniki oddajo v okviru svojih storitvenih dejavnosti v pomorskem, priobalnem ali rečnem prevozu, spadajo na področje uporabe te direktive.

(22)

Glede na to, da je ta direktiva naslovljena na države članice, se ne uporablja za naročila, ki jih izvajajo mednarodne organizacije v svojem imenu in za svoj račun. Treba pa je pojasniti, v kakšnem obsegu bi bilo treba to direktivo uporabljati za javna naročila, ki jih urejajo posebni mednarodni predpisi.

(23)

Pri oddaji javnih naročil za nekatere avdiovizualne in radijske medijske storitve, ki jih opravljajo ponudniki medijskih storitev, bi moralo biti dopuščeno, da se upoštevajo vidiki kulturnega ali družbenega pomena, zaradi katerih je uporaba pravil o javnem naročanju neustrezna. Zato bi bilo treba uveljaviti izjemo za javna naročila storitev, ki jih oddajo sami ponudniki medijskih storitev, pri nakupu, pripravi, produkciji ali koprodukciji standardnih programov in drugih pripravljalnih storitev, kot so tiste v zvezi s scenariji ali umetniškimi uprizoritvami, ki so potrebne za pripravo programa. Treba bi bilo tudi pojasniti, da bi se morala ta izjema uporabljati tako za radiodifuzijske medijske storitve kot za storitve na zahtevo (nelinearne storitve). Vendar se ta izjema ne bi smela uporabljati za dobavo tehnične opreme, potrebne za produkcijo, koprodukcijo in oddajanje teh programov.

(24)

Opozoriti bi bilo treba, da storitve na področju arbitraže in spravnih postopkov ter druge podobne oblike alternativnega reševanja sporov običajno opravljajo organi ali posamezniki, imenovani ali izbrani na način, ki ga ni mogoče urediti s pravili o javnem naročanju. Pojasniti bi bilo treba, da se ta direktiva ne bi smela uporabljati za javna naročila za opravljanje takšnih storitev, ne glede na njihovo poimenovanje v nacionalnih zakonodajah.

(25)

Izvajalce nekaterih pravnih storitev določi sodišče zadevne države članice, nekatere tovrstne storitve vključujejo zastopanje strank v sodnih postopkih po odvetnikih, nekatere morajo opravljati notarji ali pa so takšne storitve povezane z izvajanjem javne oblasti. Takšne pravne storitve običajno opravljajo organi ali posamezniki, imenovani ali izbrani na način, ki ga ni mogoče urediti s pravili o javnih naročilih, to na primer velja za imenovanje državnih tožilcev v nekaterih državah članicah. Tovrstne pravne storitve bi bilo zato treba izvzeti iz področja uporabe te direktive.

(26)

Primerno je določiti, da pojem finančnih instrumentov, kakor je naveden v tej direktivi, pomeni isto kot v drugi zakonodaji na področju notranjega trga, ob upoštevanju nedavne vzpostavitve Evropskega instrumenta za finančno stabilnost in Evropskega mehanizma za stabilnost pa bi bilo treba določiti, da so posli, izvedeni v okviru navedenega instrumenta in navedenega mehanizma, izključeni iz področja uporabe te direktive. Obenem bi bilo treba pojasniti, da bi morala biti iz področja uporabe te direktive izključena tudi posojila, ne glede na to, ali so povezana z izdajo vrednostnih papirjev ali drugih finančnih instrumentov ali z drugimi posli v zvezi z njimi.

(27)

Opozoriti bi bilo treba, da člen 5(1) Uredbe (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (Uredba (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in (EGS) št. 1107/70 (UL L 315, 3.12.2007, str. 1).) izrecno določa, da se za pogodbe o izvajanju storitev in pogodbe o izvajanju javnih storitev avtobusnega ali tramvajskega javnega potniškega prevoza uporabljata direktivi 2004/17/ES oziroma 2004/18/ES, medtem ko se Uredba (ES) št. 1370/2007 uporablja za koncesije za storitve avtobusnega ali tramvajskega javnega potniškega prevoza. Prav tako bi bilo treba opozoriti, da se navedena uredba še naprej uporablja za pogodbe o izvajanju javnih storitev ter koncesije za storitve javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico. Da bi pojasnili razmerje med to direktivo in Uredbo (ES) št. 1370/2007, bi bilo treba izrecno določiti, da se ta direktiva ne bi smela uporabljati za pogodbe o izvajanju javnih storitev za opravljanje storitev javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico, za sklepanje katerih bi bilo treba še naprej uporabljati navedeno uredbo. Kolikor Uredba (ES) št. 1370/2007 nacionalnemu pravu dopušča, da odstopa od pravil iz navedene uredbe, bi morale imeti države članice v nacionalnem pravu še naprej možnost določiti, da se morajo pogodbe o izvajanju storitev javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico sklepati po postopku, ki je v skladu z njihovimi splošnimi pravili o javnem naročanju.

(28)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za nekatere storitve v sili, če jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja, saj bi težko ohranili posebno naravo teh organizacij, če bi bilo izvajalce storitev treba izbirati v skladu s postopki iz te direktive. Vendar pa izključitev ne bi smela preseči nujno potrebnega; zato bi bilo treba izrecno določiti, da ne bi smeli izključiti storitev prevoza bolnikov z reševalnimi vozili. V zvezi s tem je treba tudi pojasniti, da skupina 601 iz nomenklature CPV „storitve kopenskega prevoza“ ne zajema storitev reševalnih vozil, ki so v razredu CPV 8514. Pojasniti bi bilo torej treba, da bi morala za storitve, ki so zajete s kodo CPV 85143000-3, pri katerih gre izključno za prevoz bolnikov z reševalnimi vozili, veljati posebna ureditev, določena za socialne in druge posebne storitve (v nadaljnjem besedilu: enostavnejša ureditev). Posledično bi enostavnejša ureditev veljala tudi za mešana javna naročila za opravljanje storitev reševalnih vozil na splošno, če bi bila vrednost storitev za prevoz bolnikov z reševalnimi vozili višja od vrednosti drugih storitev reševalnih vozil.

(29)

Primerno je opozoriti, da se ta direktiva uporablja le za javne naročnike iz držav članic. Njene določbe zato ne veljajo za politične stranke na splošno, saj niso javni naročniki. Vendar pa bi lahko politične stranke v nekaterih državah članicah uvrstili med osebe javnega prava.

Vendar pa so nekatere storitve (kot so produkcija propagandnih filmov in videofilmov) tako zelo neločljivo povezane s političnimi stališči izvajalcev storitev, kadar se te opravljajo v okviru volilne kampanje, da so izvajalci storitev običajno izbrani na način, ki ga ni mogoče urediti s pravili o javnem naročanju.

Nazadnje bi bilo treba opozoriti, da statut in financiranje evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij urejajo druga pravila in ne ta iz te direktive.

(30)

V nekaterih primerih je javni naročnik ali združenje javnih naročnikov edino, ki lahko opravlja določeno storitev, za kar ima na podlagi zakonov ali drugih objavljenih predpisov, ki so skladni s PDEU, izključno pravico. Pojasniti bi bilo treba, da te direktive ni treba uporabljati za oddajo javnih naročil storitev takemu javnemu naročniku ali združenju javnih naročnikov.

(31)

Obstaja precejšnja pravna negotovost glede vprašanja, v kolikšni meri bi bilo treba pogodbe, sklenjene med subjekti v javnem sektorju, zajeti v pravila o javnem naročanju. Države članice in celo javni naročniki si zadevno sodno prakso Sodišča Evropske unije razlagajo različno. Zato je treba pojasniti, v katerih primerih se za pogodbe o izvedbi javnega naročila, sklenjene v javnem sektorju, ne uporabljajo pravila o javnem naročanju.

Tako pojasnilo bi moralo temeljiti na načelih iz ustrezne sodne prakse Sodišča Evropske unije. Dejstvo, da sta obe pogodbeni stranki tudi javna organa, samo po sebi ne izključuje uporabe pravil o javnem naročanju. Vendar pa uporaba pravil o javnem naročanju ne bi smela posegati v svobodo javnih organov, da izvajajo naloge na področju javnih storitev, za katere so pristojni, z uporabo lastnih virov, kar zajema tudi možnost sodelovanja z drugimi javnimi organi.

Treba bi bilo zagotoviti, da nobeno izvzeto javno-javno sodelovanje ne izkrivlja konkurence glede na zasebne gospodarske subjekte, tako da zasebnemu izvajalcu storitev zagotavlja prednost pred njegovimi konkurenti.

(32)

Za javna naročila, ki se oddajo odvisnim pravnim osebam, se postopki iz te direktive ne bi smeli uporabljati, če javni naročnik obvladuje zadevno pravno osebo podobno kot svoje službe, pod pogojem, da odvisna pravna oseba več kot 80 % svojih dejavnosti izvaja za izvrševanje nalog, ki ji jih je poveril naročnik, ki jo obvladuje, ali druge pravne osebe, ki jih ta naročnik obvladuje, ne glede na to, kdo je upravičenec izvajanja naročila.

Izvzetje ne bi smelo veljati za primere, ko je zasebni gospodarski subjekt neposredno udeležen v kapitalu odvisne pravne osebe, saj bi imel v takih okoliščinah zasebni gospodarski subjekt z udeležbo kapitala v odvisni pravni osebi z oddajo javnega naročila brez konkurenčnega postopka neupravičeno prednost pred konkurenti. Vendar pa glede na posebne značilnosti javnih organov z obveznim članstvom, kot so organizacije, pristojne za upravljanje ali izvajanje nekaterih javnih storitev, to ne bi smelo veljati v primerih, ko je udeležba določenih zasebnih gospodarskih subjektov v kapitalu odvisne pravne osebe obvezna na podlagi določbe nacionalne zakonodaje, v skladu s Pogodbama, pod pogojem, da takšna udeležba ni obvladujoča in zaviralna ter da ne vpliva odločilno na odločitve odvisne pravne osebe. Pojasniti bi bilo treba tudi, da je edini odločilen dejavnik neposredna udeležba zasebnega kapitala v odvisni pravni osebi. Dejstvo, da je v javnem naročniku, ki obvladuje pravno osebo, ali v javnih naročnikih, ki obvladujejo pravno osebo, udeležen zasebni kapital, torej ne preprečuje, da bi se javna naročila oddala odvisni pravni osebi brez uporabe postopkov iz te direktive, saj takšna udeležba ne izkrivlja konkurence med zasebnimi gospodarskimi subjekti.

Pojasniti bi bilo treba tudi, da bi morali imeti javni naročniki, kot so osebe javnega prava, v katerih je lahko udeležen zasebni kapital, možnost uveljavljati izvzetje zaradi horizontalnega sodelovanja. Kadar je pogodba o izvedbi javnega naročila sklenjena izključno med javnimi naročniki, bi zato izvzetje zaradi horizontalnega sodelovanja moralo zajeti tudi take naročnike, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji za horizontalno sodelovanje.

(33)

Javni naročniki bi morali imeti možnost, da se odločijo, da bodo prek sodelovanja skupaj izvajali svoje javne storitve, ne da bi morali uporabljati kakršno koli določeno pravno obliko. Takšno sodelovanje bi lahko zajemalo vse vrste dejavnosti v zvezi z izvajanjem storitev in odgovornosti, ki so bile dodeljene sodelujočim organom ali so jih ti prevzeli, na primer obvezne ali prostovoljne naloge lokalnih ali regionalnih organov ali storitve, ki jih določenim organom nalaga javno pravo. Ni potrebno, da so storitve, ki jih izvajajo različni sodelujoči organi, nujno enake; lahko se tudi dopolnjujejo.

Pravila iz te direktive se ne bi smela uporabljati za pogodbe o skupnem opravljanju javnih storitev, če so sklenjena izključno med javnimi naročniki, če se pri tem sodelovanju upoštevajo le vidiki javnega interesa in če noben zasebni izvajalec storitev nima prednosti pred svojimi konkurenti.

Da bi izpolnili te pogoje, bi moralo sodelovanje temeljiti na konceptu sodelovanja. Tako sodelovanje ne pomeni, da morajo vsi sodelujoči organi izvajati glavne pogodbene obveznosti, pod pogojem, da se zavežejo, da bodo prispevali k skupnemu izvajanju zadevne javne storitve. Poleg tega bi bilo treba pri sodelovanju, vključno z vsakršnimi finančnimi transferji med sodelujočimi javnimi naročniki, upoštevati le vidike javnega interesa.

(34)

V nekaterih primerih pravna oseba v skladu z ustreznimi določbami nacionalnega prava deluje kot podporna ali tehnična služba določenega javnega naročnika ter mora izvajati navodila, ki ji jih da zadevni javni naročnik, in tako nima vpliva na plačilo za svoje delo. Tako popolnoma upravno razmerje zaradi nepogodbenega značaja ne bi smelo spadati na področje postopkov javnega naročanja.

(35)

Spodbujati bi bilo treba sofinanciranje programov raziskav in razvoja s strani industrije. Zato bi bilo treba pojasniti, da se ta direktiva uporablja samo, kadar takega sofinanciranja ni in kadar rezultati dejavnosti raziskav in razvoja pripadajo zadevnemu javnemu naročniku. To pa ne bi smelo izključevati možnosti, da izvajalec storitev, ki je te dejavnosti izvedel, o njih objavi poročilo, pod pogojem, da javni naročnik obdrži izključno pravico uporabe rezultatov dejavnosti raziskav in razvoja pri izvajanju svojih dejavnosti. Vendar pa uporabe te direktive ne bi smela preprečiti nikakršna navidezna izmenjava rezultatov dejavnosti raziskav in razvoja niti povsem simbolična udeležba pri plačilu izvajalca storitev.

(36)

Zaposlitev in poklic prispevata k vključevanju v družbo ter sta ključna elementa pri zagotavljanju enakih možnosti za vse. V tem okviru so lahko invalidska podjetja zelo pomembna. Enako velja za druga socialna podjetja, katerih glavni cilj je podpreti družbeno in strokovno vključevanje ali ponovno vključevanje invalidnih in prikrajšanih oseb, na primer brezposelnih, pripadnikov prikrajšanih manjšin ali drugače socialno marginaliziranih skupin. Vendar se lahko izkaže, da taka podjetja pod običajnimi konkurenčnimi pogoji ne morejo dobiti javnega naročila. Zato je primerno določiti, da lahko države članice pravico do sodelovanja v postopkih javnega naročanja ali določenih sklopov teh naročanj prepustijo takim podjetjem ali da izvedbo naročil prihranijo izključno za programe zaščitnega zaposlovanja.

(37)

Zaradi ustrezne vključitve okoljskih in socialnih zahtev ter zahtev s področja dela v postopke javnega naročanja je nadvse pomembno, da države članice in javni naročniki z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da so izpolnjene obveznosti na področju okoljskega, socialnega in delovnega prava, ki velja na kraju izvajanja gradenj ali opravljanja storitev in ki izhajajo iz zakonov, uredb, odredb in sklepov, sprejetih na nacionalni ravni in na ravni Unije, pa tudi iz kolektivnih pogodb, če so takšna pravila in njihova uporaba skladna s pravom Unije. Pri izvajanju naročila bi bilo treba spoštovati tudi obveznosti, ki izvirajo iz mednarodnih sporazumov, ki so jih ratificirale vse države članice in so navedeni v Prilogi X. Vendar pa navedeno nikakor ne bi smelo preprečevati uporabe za delavce ugodnejših pogojev zaposlitve.

Zadevne ukrepe bi bilo treba izvajati v skladu z osnovnimi načeli prava Unije, zlasti da se zagotovi enaka obravnava. Takšne zadevne ukrepe bi bilo treba izvajati v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (UL L 18, 21.1.1997, str. 1).) in na način, ki ni neposredno ali posredno diskriminatoren do gospodarskih subjektov in delavcev iz drugih držav članic.

(38)

Treba bi bilo šteti, da se storitve opravljajo na kraju, na katerem se izvajajo značilne naloge. Če se storitve opravljajo na daljavo, kot na primer storitve klicnih centrov, bi bilo treba šteti, da se opravljajo na kraju, na katerem se storitve izvajajo, ne glede na kraje in države članice, ki so jim storitve namenjene.

(39)

Zadevne obveznosti bi se lahko odražale v določbah pogodb o izvedbi javnega naročila. Prav tako bi moralo biti možno v pogodbe o izvedbi javnega naročila vključiti določbe za zagotavljanje spoštovanja kolektivnih pogodb v skladu s pravom Unije. Neizpolnjevanje zadevnih obveznosti bi se lahko obravnavalo kot huda kršitev s strani zadevnega gospodarskega subjekta, zaradi katere je lahko ta gospodarski subjekt izključen iz postopka javnega naročanja.

(40)

Nadzor nad spoštovanjem določb okoljskega, socialnega in delovnega prava bi bilo treba izvajati v zadevnih fazah postopka javnega naročanja, in sicer pri uporabi splošnih načel, ki urejajo izbor udeležencev in oddajo javnih naročil, pri uporabi razlogov za izključitev in pri uporabi določb v zvezi z neobičajno nizkimi ponudbami. Preverjanje, potrebno v ta namen, bi bilo treba izvajati v skladu z ustreznimi določbami te direktive, zlasti določbami, ki urejajo dokazila in lastne izjave.

(41)

Nobena določba v tej direktivi ne bi smela preprečiti uvedbe ali uveljavitve ukrepov, potrebnih za varovanje javnega reda, javne morale, javne varnosti, zdravja, življenja ljudi in živali, ohranitve rastlinskega življenja ali drugih okoljskih ukrepov, zlasti zaradi trajnostnega razvoja, če so ti ukrepi v skladu s PDEU.