7.6 Pravno varstvo v postopkih javnega naročanja na ravni Evropske unije
dr. Andreja Primec
V postopkih oddaje javnih naročil je pomembno, da se zagotavlja čim bolj učinkovito in hitro pravno varstvo, saj le takšno varstvo zagotavlja konkurenčnost in oddajo naročila najugodnejšemu ponudniku. Pravno varstvo je urejeno na nacionalni ravni (v okviru predpisov, ki veljajo v Republiki Sloveniji) in na nadnacionalni ravni (v okviru predpisov, ki jih izda Evropska Unija (EU), ki se v Republiki Sloveniji uporabljajo bodisi neposredno (uredbe EU) bodisi posredno (direktive EU).
PRAVNA PODLAGA
Slovenija je kot članica Evropske Unije (EU) dolžna spoštovati evropski pravni red. Postopek pravnega varstva na področju oddaje javnih naročil na nacionalni ravni določi sicer vsaka država članica sama, vendar je ta avtonomija močno omejena s pravili EU.
Na ravni EU so bila na področju pravnega varstva v postopkih javnega naročanja prva pravna pravila, katerim morajo ureditve v državah članicah EU slediti, sprejeta že leta 1989 in 1992 z naslednjima pravovarstvenima direktivama:
-
direktivo Sveta št. 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (UL L 395 z dne 30. 12. 1989), spremenjeno z Direktivo 92/50/EGS (UL L 209 z dne 24. 7. 1992),
-
direktivo Sveta št. 92/13/EGS z dne 25. februarja 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o uporabi pravil Skupnosti za oddajo javnih naročil podjetij na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju (UL L 76 z dne 23. 3. 1992), spremenjeno z Direktivo Sveta 2006/97/ES (UL L 363, 20. 12. 2006).
Namen obeh direktiv je bil zagotoviti učinkovito uporabo pravil o javnem naročanju in učinkovito pravno varstvo tistih gospodarskih subjektov, ki so se potegovali za pridobitev poslov z javnim sektorjem. Predvsem pa sta od držav članic zahtevali, da v svojih pravnih redih o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja zagotovijo naslednje:
-
uredijo ukrepe med postopkom izbire najugodnejšega ponudnika, da preprečijo nadaljnje oškodovanje,
-
zagotovijo razveljavitev nezakonitih odločitev naročnika,
-
zagotovijo povrnitev škode prizadetim ponudnikom.
Ker se je izkazalo, da pravno varstvo, kot sta ga predvidevali navedeni direktivi, ni bilo najbolj učinkovito, je bila sprejeta Direktiva 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o spremembi direktiv Sveta 89/665/EGS in 92/13/EGS glede izboljšanja učinkovitosti revizijskih postopkov oddaje javnih naročil, ki je obe prej navedeni direktivi spremenila. S to direktivo 2007/66/ES je bilo treba uskladiti tudi slovenski pravni red o pravnem varstvu na področju javnega naročanja. Republika Slovenija se je pri implementaciji te direktive v slovenski pravni red odločila za sprejetje novega zakona (Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja – ZPVPJN (Ur. l. RS, 43/2011), namesto za spreminjanje prej veljavnega Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja – ZRPJN).
Z Direktivo 2014/23/EU so bile uvedene nadaljnje spremembe Direktive 89/665/EGS, zlasti v smeri razširitve obsega glede koncesij v skladu z Direktivo 2014/23/EU ter zaradi posodobitve sklicev na določbe materialnega prava za javna naročila, ki so opredeljene v Direktivi 2014/24/EU.
Omeniti velja tudi Direktivo 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES. Ta direktiva ureja pravno varstvo v postopkih javnega naročanja na področju obrambe in varnosti. Njen namen je v zagotavljanju učinkovitega revizijskega sistema, kot ga izgrajujejo citirane evropske direktive, vendar ob upoštevanju specifičnosti oddaje javnih naročil na področju obrambe in varnosti, to je varstvo in zaščita obrambnih in varnostnih interesov.
Direktiva 2007/66/ES poleg že prej omenjenih ciljev predvideva še nekaj novih ukrepov oziroma ciljev za zagotovitev učinkovitejšega pravnega varstva. To so:
-
obveznost naročnika, da v času pritožbenega roka ne uresniči svoje odločitve o oddaji javnega naročila,
-
suspenzivnost zahtevka za revizijo, kar pomeni, da vložitev zahtevka zadrži izvršitev odločitve naročnika (npr. naročnik ne sme podpisati pogodbe z izbranim ponudnikom),
-
neveljavnost pogodbe o oddaji javnega naročila, če gre za hujšo kršitev pravil javnega naročanja (slednje pravilo je sodišče Evropskih skupnosti izoblikovalo že v zadevi Komisija Evropskih skupnosti proti Zvezni Republiki Nemčiji dne 8. 7. 2007 – C-503/04).
Na področje pravnega varstva v postopkih javnega naročanja sta posredno posegli tudi Direktivi 2014/24/EU in 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta, ki prvenstveno urejata področje javnega naročanja in sta implementirani v ZJN-3. Ker sta določili nekatere nove postopke oziroma jih preimenovali, uvedli nabor storitev, za katere se uporablja milejši režim, je posledično nastopila potreba po terminološki uskladitvi tudi v ZPVPJN.
Učinek in namen direktiv
Direktive niso neposredno uporabljive in nimajo neposrednega učinka (razen izjemoma), kar pomeni, da se posameznik oziroma gospodarska družba ne more na določbe direktiv neposredno sklicevati. Direktive so namreč akt minimalne harmonizacije (minimalne uskladitve med pravnimi redi vseh držav članic Evropske unije) in ne unifikacije (poenotenja). To pomeni, da morajo države članice vsebino oziroma cilj direktive prenesti (implementirati) v svojo zakonodajo v obliki zakona ali drugega splošnega akta. Posamezna direktiva postavlja…
